polnoč je. izza vogala

shujšan mesec in polprazen

kamion za smeti. za njim

odhaja glasen

pogovor smetarjev. zgoraj

se svetlika poslednja kovinska ptica

(redna

linija nekam. do nekje.)

preletava sivine blokov

mesta, ki še vedno trenira

bedenja s škripanji zobovij

zapetih vhodnih vrat.

dveri.

prehodov, mračnih vhodov

(kot zveri)

obteženih s smehom in šepeti. ki odkrivajo

skrivnosti ljubimcev. kjer se tudi njena 

senca na široko odprtem

oknu, odvezana vsakršnega občutka

greha, vedno znova

poraja umirajoč

z vsakim novim razraščanjem

mozoljavega mraka. zarinjenega

do konca

(v njo, navadno tam.

enkrat okrog polnoči)

Marko Skok - Mezopotamsky