Zveri v tropu

in eden spredaj,

da vodi.

Mnogo samic

vedno na razpolago

za naskok.

Postavljene zadaj

za hrbet vodje,

ki odloča.

Plahi pogled se spremeni

v navidezni dir,

čeprav je že vnaprej usojeno

da danes bo tretja z leve

za katero si nihče ne bi mislil,

da se bo sesedla na dno zemlje,

se prepustila kakor psica

ki bi kmalu rada ostarela,

medtem ko bo samec

znova iskal.

Krdelo napreduje

in laja proti luni,

kakor da bi nebo

bilo zemlja

in oblaki nežni kaktus

ki mu niso zrastle bodice.

Vodim bele ovce na sprehod,

pustim jih da se pasejo do jutra.

Zgodaj zjutraj nebo vzame

nazaj svoje sanje

in znova sama

na globokem dnu

preiskujem zemljo

in čakam, da razdeliš besede

nekaj med njo ki tudi čaka,

nekaj meni ki kmalu več ne bom.

Usahnile so vode v soncu,

z novim dnem vstajam nemočna

in kljub vročini prezebla

od lakote dotika.

Ne laži da sem edina,

rezerva hrzeta zadaj za tabo

kakor zvesta psica

hinavsko čaka

in te turobno tolaži,

kakor da ponuja sebe

v zameno za mojo bolečino.

Pogreznem se še globlje

in zaprem oči

s čepi v ušesih,

da ne slišim naskokov,

ki jih delata dovolj blizu mene,

da bi jih lahko videla in čula.

Kuzla zmaguje in se smeji,

takrat ko več nočem

niti lasa s tvoje glave.

Spočnita zalego,

začnita na trdo

in končajta na dnu.

Niti zavedala se ne bosta

ampak grebla še naprej,

dokler vaju sivi beton

ne stisne na svoje podplate.

Kuzla in slon

zvesta zalega

in nerodni slon,

ki v tišini hodi

po belem truplu.

IŽ-lev