(Čez) rob

Gnilobna vlažnost v zraku.

Okus po plesnivem kruhu.

 

Odreveneli prsti ne morejo

več prijeti vžigalice in

 

zadnji centimeter sveče

ne bo nikoli zgorel.

 

Z doslednostjo udarcev metronoma

iz alkoholno otopele podzavesti prebija

 

tanka srebrna nit med prebliski

o zabrisanih podobah

 

za katere ne sploh ne veš,

če so kdaj zares obstajale.

 

            Bila si še razbeljena

            in tvoja koža je dišala po kadilu.

 

            Ponoči si z žarečega telesa odvrgla

            tančico zamolčanih zgodb. Pozabljenih

 

            na odtujeni strani lune, ki si jo ljubila

            v samoti porajajočih se juter.

 

            Zagnetla sva se.

            V surovi vosek voljnega telesa.

 

            Ekstaza na robu supernove. Pozdrav

            soncu s kapljicami tvojega potu na koži.

 

 

 

Takrat še nisi bila kup

razbitega porcelana.

 

Na katerem si vsako jutro ranim

noge. Do krvi.

Kristian Koželj

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
16. 04. 2015 ob 09:53
Spremenjeno:
16. 04. 2015 ob 07:53

(Čez) rob - do dna! Noč kot simbol omame in jutro, ki trezni vsaj enega v odnosu, s katerega odpadajo porcelanaste predstave. Še posebej všeč so mi zadnji verzi.

Čestitam, Silvana

Zastavica

Kristian Koželj

Poslano:
16. 04. 2015 ob 11:00
Spremenjeno:
16. 04. 2015 ob 09:00

Hvala, Silvana :)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Kristian Koželj
Napisal/a: Kristian Koželj

Pesmi

  • 15. 04. 2015 ob 23:19
  • Prebrano 542 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 378.03
  • Število ocen: 16

Zastavica