Gnilobna vlažnost v zraku.

Okus po plesnivem kruhu.

Odreveneli prsti ne morejo

več prijeti vžigalice in

zadnji centimeter sveče

ne bo nikoli zgorel.

Z doslednostjo udarcev metronoma

iz alkoholno otopele podzavesti prebija

tanka srebrna nit med prebliski

o zabrisanih podobah

za katere ne sploh ne veš,

če so kdaj zares obstajale.

            Bila si še razbeljena

            in tvoja koža je dišala po kadilu.

            Ponoči si z žarečega telesa odvrgla

            tančico zamolčanih zgodb. Pozabljenih

            na odtujeni strani lune, ki si jo ljubila

            v samoti porajajočih se juter.

            Zagnetla sva se.

            V surovi vosek voljnega telesa.

            Ekstaza na robu supernove. Pozdrav

            soncu s kapljicami tvojega potu na koži.

Takrat še nisi bila kup

razbitega porcelana.

Na katerem si vsako jutro ranim

noge. Do krvi.

Kristian Koželj