Oblaki letijo.
Solzava pomlad je.
Razmočena.
Brsti trohnijo.
Sodo leto je,
Kaj hočeva.

V kalužničnem mahu
Se zvije ob tebi
Premočena.
Z vročim dahom
Posrka te k sebi.
Kaj hočeva.

Na drugi veji
Vrbe žalujke
Leži golo dete.
Ona se smeje.
To je smeh tujke –
Tvoja žetev.

Po reki, ki svaljka,
Plojena z dežjem,
Prebela kost plove.
Bo tvoja rusalka,
Tvoj cvet meden,
Prišla po sadove?

Ta hip, ko poseže
Za mojo jagodo,
Sem že odločena:
K tebi ležem –
Leto je sodo,
Kaj hočeva.

Prijela te s prsti
Mokrih rok,
Objela te z vodo –
Kot da sva v krsti,
Ko joče sprevod
In leto je sodo.

Toda še preden
Obrneš se k meni,
Še ona prileže
In meni za seženj
Globoko pod tlemi
Dušo izreže.

Tako sta zarita
Drug v drugega trdo
Pod vodo,
In dan se zasvita,
Nebo je predrto
In leto je sodo.

Aleksandra Kocmut - Kerstin