REKA IZ MAGME
Hvala, Kerstin! :)
Bi radi zajezili slap, ki ven iz mene vre,
pa nekaj notri pravi: Padaj, voda, teci še!
Se previsoko iz vulkana, slišim, vzpenja lava,
pa pravim, da iz magme slap je reka svojeglava.
Tegá, kar v prsih nosim in se v nočni Voz odpre,
ne morem zadržati v sebi, v Modrih sobah ne,
zato izbruhne silno, nezadržno ven, na plan:
spisáti moram rimo, ki povezala bo dan.
Vseeno, če to krik je, vrisk, pomislek ali greh.
Kar pišem, mi pomaga v kroge časa vnesti smeh.
In ko preberem pesem, včasih se mi smešna zdi,
a jo pustim, da steče sama, saj popolne ni.
Ji dopustite, pesmi, da v nebo besed vzleti?
Da sončna vas pogreje, a kot luna posrebri?
Čeprav morda prevečkrat še nezrela se zazdi,
ji dovolíte vendar, da portal jo požlahtni.
Vulkan moj je kot reka, preusmeriti se da,
in ne zamerim, če jo kdo premeče, kaj doda.
Če komu zdi preblaga se in nedodelana,
ne bo me s tira vrglo, če pove to iz srca.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 14. 08. 2008 ob 08:08
- Prebrano 839 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 299
- Število ocen: 12
