Da bi jo poklical
in povedal, da sem v njenem kraju?
Kako, po vseh tistih besedah?

In izmišljeni opravki -
ko me vendar pozna
in ve,
da pri meni zatikanje pomeni laž.

In na vprašanje
če sem kaj pil
se bom –
znova v strahu, da me razkrije,
res zlagal.

In bo zopet v dvomih,
kar jo je ob meni vedno
spravljalo ob živce.

Tako presodim,
da bi bilo bolje,
da je sploh ne pokličem.
Strah!
Pa te imam.
Sedaj si ujet.
Ujet si v tej pesmi.
V tej vrstici. Prav tukaj.

Zadovoljen odložim pisalo.
Med potjo nazaj razmišljam,
kakšne vrste ZMAGA sploh je to.

Milan Novak