PRVA SENCA zabode misel.
Potem pridejo sestre.
Pomagajo misli, da si opomore.
Sčasoma se privadimo,
da se vrača. Prva senca.
Vedno, ko se misli lotijo njenega imena, izgine. Zbeži.

In vsi čakamo, da se dokončno razblini.
Kot namišljena prikazen. S senco.

Prihaja nenapovedano.
Niti slutnje ne pošlje.
Vedno čakamo, da spet pride.
Potem si želimo, naj končno že pride
in prekine to mučno čakanje.

In vendar vedno preseneti.

Čudi me, zakaj jo še vedno hranim.
Ampak zdi se mi bolje imeti spomine in pričakovanja
kot ne.
Četudi trpke in neresnična.

Milan Novak