Še danes ne vem, zakaj
si me poklicala
takoj, ko si rodila.
Kot da ti je nekaj padlo s srca
in razblinilo tesnobo.

Hitela si. Kot v strahu, da boš nekaj zamudila.
Porodna šola, opremljanje sobe, zaporedja popadkov,
na mojo prošnjo
si mi prizanesla s podrobnostmi poroda.

V strahu, da boš izgubila
- mene?

NAJ BI RAZUMEL TVOJ VZHIČEN GLAS.
Naj bi razumel, da si sedaj drugačna.

Ampak, jaz nisem drugačen.
V meni se ni nič spremenilo.
Nič se ni zacelilo.
Še vedno sem v sebi preboden in raztrgan,
še vedno me duši jeza.
In hrepenenje. In obup.
Še vedno me zaboli glas violine.
In na koncerte še dolgo ne bom hodil.

Ti si še vedno tam zunaj, nedosegljiva
in nikjer ob tebi ni prostora zame.
Kako, Zvezda,
kako naj te razumem?

Milan Novak