Na Prevaljah je potekal izbor za Pesem jeseni 2009. Urednice
Lidija
Brezavšček,
Aleksandra Kocmut,
Zalka Grabnar
Kogoj in
Ana
Porenta smo imele polne roke dela že pred srečanjem.
Pri kratkih oblikah so v ožji izbor (kar pomeni, da smo vsaj tri od
štirih urednic izbrale te pesmi v svojih širših izborih) prišle
pesmi:
TIHOŽITJE 2 -
coprnica z
barja,
H54: Megla
prevaža -
Sigi,
SPOMINI -
Tone in
Kruiku -
Yoda, ki je
postal kratka pesem jeseni 09 po izboru uredništva.
Pri ostalih pesmih pa so nas navdušile:
NI
PRAVI -
Andrejka
Vlak
-
B.Kvonk
(a.k.a. B.Novak)
Starec
-
Dani
Bedrač
Vžigalice -
ivan z
KAKO ME
PRESEGA -
Lučka
Zorko
Sirota
-
Sigi
Slednja je postala pesem jeseni 09 po izboru uredništva.
V poglavju „živi ogenj“v zborniku 2010, ki je namenjeno
predstavitvi stalno prisotnih in tvornih ter kvalitetnih avtorjev
(vsako leto izberemo enega avtorja in eno avtorico) bosta
predstavljena
Ajda in
Tone, saj sta s svojim
delom vseskozi prisotna in vse bolj suverena in prepoznavna v
pesniškem izrazu.
Med tujejezičnimi (letna raven) smo opazile
U PUKOTINI
BEZBRIŽNOSTI 2. -
Žiga Lev.
Utemeljitev uredništva za izbor pesmi jeseni 09
Kruiku – Yoda
Pričujoči haiku opisuje prizore iz življenja, ki se dotaknejo
človeka s svojo krutostjo. Avtor je obliko poimenoval s skovanko
(krut in haiku) kruiku. V tem vidimo dodano vrednost, nadgradnjo
obstoječe in poznane kratke japonske pesniške oblike. Pri haikuju
si sposoja število zlogov in trivrstičnost, vsebinsko pa ga
nadgrajuje – impresijo iz zunanjega življenja pripoveduje na način,
ki sproži v bralcu boleč razmislek. Inovacija kruiku je pri izbrani
trivrstičnici več kot na mestu: slika psička, ki moli jezik – v
svoje (razlite) možgane, je strašna, celo šokantna in skrajno
neprijetna, in vendar – realna. Psiček se ne nahaja kjerkoli, ampak
ob cesti, ponesrečen. Uporabljena pomanjševalnica stopnjuje
nebogljenost žrtve in na skupni imenovalec postavlja grozo vseh
razmesarjenih umrlih po prometnih nesrečah.
Sirota – Sigi
Pesem z drugoosebno, (vse)prisotno, a skrito navzočnostjo sledi
siroti po ozkih mejah bele sirotišnice. Lirično odstira plasti
osebe, ki je hkrati zamolčana in znotraj bogato zgovorna, ki je s
samoobvladovanjem zmožna biti tiho kljub pošastni potrebi po
izpovedi. Mogočno deluje metafora pogoltnjenih ključev, ki
razrežejo besede v grlu, da ne morejo biti izrečene. Z navzočnostjo
neživega, zvezd, lune in sonca – stalnih spremljevalcev sirote –
avtor izostri sliko osebe, ki umolkne v praznem, belem in
neodzivnem svetu in navznoter kriči in roti za pozornost ter si
hkrati prizadeva biti prosojna in neopazna in mrtva v živem telesu.
Njena tolažba, skoraj mantra:
„prihodnost ne obstaja
preteklost pa je zapisana
v drugem jeziku”
sporoča, da je pogreznjena v usedlino druge kulture in jezika, ki
ne zmoreta vstopiti v komunikacijo z novim svetom, v katerega je
bila pahnjena – prihodnost je zgolj utopija – in ta trenutek je le
luna tista, ki se ji ne umika in v katero se včasih izkriči.
V tišino, v katero kdaj pa kdaj slišijo kričati siroto, nihče ne
stopi, tudi neživa nebesna telesa, ki jih želi razumeti, ne
(po)znajo njenih besed. Pesem doživljamo tudi kot prispodobo
odtujenosti, samosti v (prenaseljenem) svetu, v prostorih
(sirotišnicah), polnih ljudi in besed, a brez topline in brez
pomenov. Iz pesmi veje resignirana prilagojenost na neznano in tuje
okolje. Tisti, ki išče besede, ostaja nepotešen, neopazen, postaja
nič. Pesem s svojo metaforiko in globino odstira neopažene boleče
odtujene praznine sodobnega človeka.
Gregor Grešak