Izbrane pesmi jeseni 2009

Na Prevaljah je potekal izbor za Pesem jeseni 2009. Urednice Lidija Brezavšček, Aleksandra Kocmut, Zalka Grabnar Kogoj in Ana Porenta smo imele polne roke dela že pred srečanjem.

Pri kratkih oblikah so v ožji izbor (kar pomeni, da smo vsaj tri od štirih urednic izbrale te pesmi v svojih širših izborih) prišle pesmi: TIHOŽITJE 2 - coprnica z barja, H54: Megla prevaža - Sigi, SPOMINI - Tone in Kruiku - Yoda, ki je postal kratka pesem jeseni 09 po izboru uredništva.

Pri ostalih pesmih pa so nas navdušile:
NI PRAVI - Andrejka
Vlak - B.Kvonk (a.k.a. B.Novak)
Starec - Dani Bedrač
Vžigalice - ivan z
KAKO ME PRESEGA - Lučka Zorko
Sirota - Sigi
Slednja je postala pesem jeseni 09 po izboru uredništva.




V poglavju „živi ogenj“v zborniku 2010, ki je namenjeno predstavitvi stalno prisotnih in tvornih ter kvalitetnih avtorjev (vsako leto izberemo enega avtorja in eno avtorico) bosta predstavljena Ajda in Tone, saj sta s svojim delom vseskozi prisotna in vse bolj suverena in prepoznavna v pesniškem izrazu.
Med tujejezičnimi (letna raven) smo opazile U PUKOTINI BEZBRIŽNOSTI 2. - Žiga Lev.


Utemeljitev uredništva za izbor pesmi jeseni 09

Kruiku – Yoda
Pričujoči haiku opisuje prizore iz življenja, ki se dotaknejo človeka s svojo krutostjo. Avtor je obliko poimenoval s skovanko (krut in haiku) kruiku. V tem vidimo dodano vrednost, nadgradnjo obstoječe in poznane kratke japonske pesniške oblike. Pri haikuju si sposoja število zlogov in trivrstičnost, vsebinsko pa ga nadgrajuje – impresijo iz zunanjega življenja pripoveduje na način, ki sproži v bralcu boleč razmislek. Inovacija kruiku je pri izbrani trivrstičnici več kot na mestu: slika psička, ki moli jezik – v svoje (razlite) možgane, je strašna, celo šokantna in skrajno neprijetna, in vendar – realna. Psiček se ne nahaja kjerkoli, ampak ob cesti, ponesrečen. Uporabljena pomanjševalnica stopnjuje nebogljenost žrtve in na skupni imenovalec postavlja grozo vseh razmesarjenih umrlih po prometnih nesrečah.

Sirota – Sigi

Pesem z drugoosebno, (vse)prisotno, a skrito navzočnostjo sledi siroti po ozkih mejah bele sirotišnice. Lirično odstira plasti osebe, ki je hkrati zamolčana in znotraj bogato zgovorna, ki je s samoobvladovanjem zmožna biti tiho kljub pošastni potrebi po izpovedi. Mogočno deluje metafora pogoltnjenih ključev, ki razrežejo besede v grlu, da ne morejo biti izrečene. Z navzočnostjo neživega, zvezd, lune in sonca – stalnih spremljevalcev sirote – avtor izostri sliko osebe, ki umolkne v praznem, belem in neodzivnem svetu in navznoter kriči in roti za pozornost ter si hkrati prizadeva biti prosojna in neopazna in mrtva v živem telesu. Njena tolažba, skoraj mantra:
„prihodnost ne obstaja
preteklost pa je zapisana
v drugem jeziku”
sporoča, da je pogreznjena v usedlino druge kulture in jezika, ki ne zmoreta vstopiti v komunikacijo z novim svetom, v katerega je bila pahnjena – prihodnost je zgolj utopija – in ta trenutek je le luna tista, ki se ji ne umika in v katero se včasih izkriči.
V tišino, v katero kdaj pa kdaj slišijo kričati siroto, nihče ne stopi, tudi neživa nebesna telesa, ki jih želi razumeti, ne (po)znajo njenih besed. Pesem doživljamo tudi kot prispodobo odtujenosti, samosti v (prenaseljenem) svetu, v prostorih (sirotišnicah), polnih ljudi in besed, a brez topline in brez pomenov. Iz pesmi veje resignirana prilagojenost na neznano in tuje okolje. Tisti, ki išče besede, ostaja nepotešen, neopazen, postaja nič. Pesem s svojo metaforiko in globino odstira neopažene boleče odtujene praznine sodobnega človeka.

Gregor Grešak

Komentiranje je zaprto!