Kako me presega ta strašen svet.
Moje lastno srce me presega. Ta ritem,
ta dum-dum, še ta okorna in šibka roka,

predvsem pa besede, besede,
predvsem pa njihove zoglenele resnice,
predvsem pa njihova živa katatonična jedrca.

Iščem neko tujo, polpozabljeno dušo.
Ta katatoničen svet. Sporočila, ki valovijo,
me dosegajo, in njihov jezik, njihova govorica,
zatišana, zakleščena, ujeta v dum-dum telesa.

Kako me presega ta strašen svet.
Kako me presega vse, presega me do smrti,
do jame, v kateri ždi to moje človeško kladivo.

Da, pregnala sem krokarje,
toda ne tudi njihovega kra-kra.
Nisem pregnala njihove podobe.

Krčijo se mi v žilah.
Zastrašujejo urejeni dum-dum s svojim kra-kra
in moje srce nima več nobenega spomina,
samo dum-kra-kra, dum-dum-kra.

Kako me presega ta strašen svet
in vsa ta lepota,

dum-dum, kra-kra,
dum-kra ...

Lučka Zorko