V meni prebiva siv in utrujen dihur:
s krempeljci tiplje za strdki v ožilju srca,
lušči besede z ohišij pokvarjenih ur
(s črno prstjo razmejen od možganskega dna).
V meni vreščijo kitare minulih navdihov,
molčijo v ušesih, ko polja zasnubi večer,
se zjutraj ujamejo v mrežo izpraznjenih stihov,
in tiho poniknejo v jalov vsakdanji nemir.
V meni besnita neumna, pohabljena brata:
je prvi brez rok in mi čisti umazan oltar,
drugi mi jezno odpira zaklenjena vrata.
Cel dan se mi valjajo čuti v meglenem spominu,
onkraj otroštva, prtičkov, steklenih omar …
Klokotam kakor ribnik in rep mi smrdi po urinu.