Mikrokozmos
Piš samotne ulice,
skledasti pogledi uličnih svetilk
bolščijo v globoko nebo.
Ves svet,
kot bi hitel mimo
na velikanskem kolesu,
brez ravnotežja.
Zaprem polžjo hišico
z vekami.
Nekje v roževinasti lupini
najdem košček vdiha.
V breztežnosti lebdim.
Z naslednjim izdihom
se vračam.
Napolnjena s tišino.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 09. 05. 2009 ob 07:43
- Prebrano 1587 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 645
- Število ocen: 15
