/.vem, da to ni bil konec,
odšli so in se vrnili ob mraku,

ko sonce zaide, razkažejo mi svoje zobe.


.vračajo se noč za nočjo,
vzemajo si me kot heroin,
jemlejo si me in blažijo lakoto svojih ledij.

.nasilje rodi kri,
krvave solze, ki tečejo po licih obrabljene kurbe,
edina čista stvar, ki je še ostala,
zadnje dostojanstvo,
je izgubil ta svet.
.ni ljubezni,
nimam te rad,
ne zelim si te
in...ne poželim si te nikdar.

.a vendar prideš vsako noč,
vzameš edino stvar,
ki je kdajkoli ostala,
vzame mi vrlino,
vzameš vodilo,
vzameš srce in njegovo polnilo.

.puščen sem, sredi peščenega viharja,
zrna praskajo ob suho kožo,
peče, skeli, žge
in boli, koža krvavi,
a kljub vsemu prideš vsako noč, spraskaš hraste in ugrizneš,

ugrizneš v meso zadnje mesečine.

.pa vendar se ne konča . moram biti kot ti,
iskati užitek v razvratu in propadu sončnih žarkov,
se predati krikom svojih žrtev,
se upreti krikom svoje notranje vesti?

...raje ostanem živ in umiram v tvojih rokah vsako noč,
ko jokam za najinimi polpreteklimi spomini.

.kam je odšel ta človek . postal je zver./

menebo