Hvala za roko,

ki je nisem hotela,

Za mesec, ki je premočno sijal.

Za pozdrav na cesti,

Ko sem glavo imela na ekranu telefona,

In ko si se glasno smejal,

da bi zbudil moj pogled.

Hvala za trud,

Ki je stal sam, kot prisilno zasidran mornar.

Za morje poljubov,

Ki sem jih sproti prekinjala,

za misli ki so ti kratile spanec,

ko sem jaz že sanjala nov dan.

Za moč, pogum, in upanje,

Ki si ga vlival,

a je hkrati odtekal drugam.

Za vse kar si dal, kar si imel,

In kar si želel,

Vse to, kar sem odvrgla,

Kot odvržeš list razcefran.

Še enkrat boš naredil nekaj,

Kar bo presenetilo moj razum,

Še enkrat ne bom razumela,

Takrat bo kriv čas,

Ki je zamudil že zdavnaj odpeljani vlak.

Pojdi. Pusti da ostanem sama.

Kot list v vetru, kot bluza brez telesa.

Barby