Resničnosti so se pomešale

v daljavah med nama

ostalo je komaj toliko prostora

kolikor ga je med peresoma

v krilu ptice

ki mi v duši poje 

ni se lahko trezniti

od vseh čudes

ostalo je le še nekaj dni

ženske se slačijo

za semenj

v miniature

v deklice

dekleta za pozornost

v zrele ženske

očetje umirajo

skupaj

s svojimi otroštvi

misli kapljajo

nejasne in bistre

v sode

v sodbe

solze odmevajo kot koraki

takt na klavirju

je neizprosen

kot nikogaršnja pesem

ki išče srečanje 

s časom

toda nota je omejena

z dolžino tona

s pasom lepega

in zamirajočega glasu

prenehanja

ti pa nikar

prosim te, nikar

ne odidi iz gnezda

dela so se šele začela

gor

na porušenem

delu neba

promet je v zastoju

na zamišljeni črti sreče

bo ostala zaplata

sanj

da drži skupaj

najini telesi

kot znak najlepše predaje

če se dvignem

da pridem preko mostu

ki vibrira sam od sebe

od neba

kot priča

da si tam nekje

obstajala lepa

opevana

in brez glasu

zunaj mene.

Marko Skok - Mezopotamsky