Najbrž bo sčasoma
kamenje olesenelo
in zvezde se bodo ustavile!
In tam, kjer še danes
obsedeno trepeta ogenj
bom morda nekoč
vzneseno prisluhnil
lepoti molka.

Verjetno sem eden zadnjih,
katerih tirnice
ni izničilo rojstvo:
sem mentalni kozmopolit
in ljubimec večnega.

Srž besede, ki mi kot žebelj
obsedeno drgeta v možganih,
umira z mano.
Kajti preveč je bilo razdajanja,
preveč ljubezni
in krvodajalskih akcij.
In preveč je bilo čaščenja
v sebe vzidanih malikov:
naj živi svoboda obglavljenih!

Skruniti častilce velikih dejanj
je morda edina past
v katero še lahko ujamem
svoja prekleta zrkla,
da se slučajno ne prežro
skozi duše ljudi,
skozi grobove dedov in očetov,
skozi skladovnice
kamenja in premoga
v živo magmo,
v zemljino srce
in ga popolnoma ohlade!

Kaj sploh še lahko storim
za ljudi?

Dani Bedrač