V meso zarije pesem meč ljubezni:
do marmorja kosti, do hrbtenice,
zravnane v vetru srepega spoznanja,
ki loči hrup laži od čipk resnice.

Nad Alpami sem slišal vstati sonce:
trgatev je v jesen ovila plamen.
A zlat odmev srca na horizontu
se v lačnih gobcih spremeni v kamen.

V negibnosti oskrunjena oblika
je edina sled, ki je ostala
tam, kjer se norost z razumom stika.

Umiram za obnovo rituala,
zaklet na čistost svojega jezika:
telo v telesu večnega zrcala.

Dani Bedrač