Nedoumljivo je razkošje krika
besedi, ki izgublja svojo ost;
očem, ki jim je molk vsakdanja slika;
drobovju, ki ga ni predrla kost.

Jaz sem zadnji, ki kriči v jeziku,
neskončno tujem cviljenju podgan:
v triumfu nem, a jasen ob umiku
sem glasba, ki zveni iz svežih ran.

A včasih, kadar ptice oslepijo
in vino zlomi prazno steno sanj,
mi v ustih nočne sline sled pustijo:

takrat sem smrt, ki hrope v suho dlan
ugodje strupa, da se v molk zgostijo
pesmi, ki bi jih umazal dan

Dani Bedrač