***
(Na Pohorju je danes snežilo in videla sem svoj dih. Črte na horizontu so se nevarno zamajale in če si bil dovolj pozoren, si lahko za kratek hip uzrl mejo. Prelivajoče se barve so prekrivale ljudi.)
Včasih se sprašujem,
koliko stanejo stanovanja na vogalih ulic, ki pod seboj trdno na mestu držijo prazne trgovine …
Včasih se sprašujem
in ob tem postanem glasba v svojih ušesih.
(Črte plešejo, če se pelješ z avtobusom po ovinkastih cestah. In črke skačejo po svoje. Vse polno napak je v zapisih v moji glavi.)
In potem glasba postane ritem. Ritem postanem jaz.
Tam tam tam tam tam tam
sem, ko na Pohorju sneži.
Ljudi prekrivajo barvne meglice in
vse polno napak je na ovinkih.
Tam tam tam tam tam tam
pa še vedno čaka vprašanje -
Koliko stane stanovanje v moji glavi?
---prelivajoče (se) barve...
bodi dobro
mar niso barve tiste, ki se prelivajo?
seveda, meni je "se" odveč, ne vem morda se motim...
saj sem tudi sama imela to dilemo ... nisem pa prepričana, kaj pravijo na to pravila slovenskega jezika - je možno oboje? se brez se-ja spremeni pomen?
pomen ne, le spotikajoč kamenček "se" umakne
Všeč mi je to notranje odzvanjanje zunanjega, ki ob koncu dobi piko na i - ko stanovanja nad praznimi trgovinami postanejo stanovanje v moji glavi. Tudi poigravanje z videnim in nato slišanim / zvočno občutenim (in ponavljajočim se) odzvenom telesa in misli pri vožnji z avtobusom so prepričljive. Črte Pohorja pa so kot okvir, znotraj / čez katerega se razliva pogled pesmi. Čestitke,
Ana
Hvala, Ana :)
Lp, MSenca
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
- 22. 10. 2014 ob 21:56
- Prebrano 903 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 513.2
- Število ocen: 15