Prišla mi je devojka
i pitala
zašto njena majka tako puno spava.
Pre tog mi se poverila
kako joj do posla
nije stalo nimalo
ali
radi, radi,,
od nečeg se mora i živeti.
"Oprostite,
tako brzo pričam,
valjda me razumete.
Čula sam o vama dosta,
lako sam vas upamtila,
ne bih vam ni prilazila,
ipak,
moja majka
stalno, stalno spava...
Boluje od bolesti
koju, žao mi je, imate i Vi.
Šta to znači? Šta?
Pogoršanje? Da?"
"Devojko,
koliko godina ima tvoja majka?"
"Pedeset".
"Koliko?"
"Pedeset."
"Toliko?"
"Sine,
tvoja majka ne umire,
ne plaši se, nemoj..
Mesto nje
ja ću umreti
i najzad se,
od ovih glupih pedeset godina bez ikakvog sna.
odmoriti,
Sine."
Draga Marina - tvoja poetska priča... da... tako ti to radiš.
Srdačan pozdrav.
Zanimiva pesem o umiranju z osebami, ki se med seboj prepletajo, ne da bi se poznale ... ki napeljujejo k premišljevanju, koliko sploh mi sami poznamo sebe. Čestitke,
Ana
Hvala, Ana, hvala, Mikailo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marina Adamović
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!