Se prednikov naših so sanje spolnile,
je upanje tlelo v srcih ves čas;
mnoge so vojne vihre minile,
da imamo državo samo za nas.


Brižinski zapisi so temelj jezika,
ki naj bi ljubili ga vedno povsod;
slovensko govorit je prava omika,
zakaj bi besede kradli drugod.


*Kul* in pa *ful* prepogosto se čuje;
staršem ni mar otrok govorice.
Slovenšč'no teptati, je še kaj huje?
Vse tujke v naš jezik so ostre bodice.


Dekle se prsato z ekrana šopiri,
kaj vse je *okej* in kaj je *tumač*;
same neumnosti v medije širi,
ker jezik slovenski ji pač ni domač.


Je znanec izjavil, se *filing* počuti,
in da mu je *sori*, ker vedno je tak;
učil bi lahko ga maček obuti,
a v vsakem primeru ostal bo bedak.


Naj materin jezik bo ključ za Slovenca,
ki duri odpira v zaklade besed,
vse od Dramila, Sonetnega venca,
naj blago zvenijo v duši nam spet.

Stane Vičar