Slutil je, kako bo zardelo stoletje.
Kakor iz zrele vrtnice se bo iz njega osulo gorje,
da bo luna zakrvavela in si bodo jezdeci
iz temnih globin z gorjačami pojezdili nasproti.
Zaškrtal bo njegov verz,
ki je iz obrednega plesa vstal.
Besedna opijanjenost ga bo tepla
z mečem tujih sumničenj.
Zarohneli bodo pragovi bolečin,
zla in bolesti, ki so se v predanosti
življenju zlivali v gibe in pesmi.
Sredi vesolja bo s časom dozorel ritem,
ki zvestim uniči ljudskost in voljo.
Zlomljen in vdan bo klečal sredi puščave
in v pesek bo pisal narek tišine.
In tako je dejal o darežljivi vrtnici:
"nekoč bo pogledala
ošabnemu stoletju v obraz
in stoletje bo zardelo."
(Kocbek: Kdo sem?)
Pisati, da se bo nekaj zgodilo, ko se je že zgodilo ni isto kot prerokovati iz nekega oddaljenega prej in uganiti prihodnost ... morda je tvoja pesem ta govoreča vrtnica ... vsaj tako se mi je prebrala, čestitke,
Ana
Ja, Ana, imaš prav, kar si zapisala. Vrtnica kot simbol pesnikove vizije prihodnosti(brez sovraštva in medsebojnega obsojanja)še vedno krvavi v ta naš skregani čas, žal.
Hvala, da si v pesmi našla vrednost.
Lp
Andrejka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Andrejka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!