(lamaserija iz želvovine)

ne maram salonske poezije, salonarjev

salonskih naočnikov iz želvovine

ne maram salonskega pohištva, toda rada imam pse

ki ližejo stopala in jedo dovoljene sladkorčke

iz rok prefinjenih gospa

torej, rada imam nedovoljena vprašanja, tudi puhlice

ki jih spodbuja le malokdo

in fraze ki odmevajo brez odgovorov

v moji votlini odkoder gredo sence

skupaj z biki

po snežene ljudi ki se majejo med hojo

po brezpotjih

(o njih se šušlja da znajo

sveto  ljubiti in sanjajo

kot nihče drug, zato jih imam rada)

ne maram izvedenjskih mnenj o duševnih ranah

in inkriminacije v zvezi s tem

zlasti ne maram osivelih pedofilov

in skrivalnic ki se gredo z

deklicami v modrih oblekicah

in zlikanih pentljah

še posebej se mi gnusijo prešuštniki

na javnih mestih

po gimnazijah in šolskih dvoriščih

ne maram prisluškovanja

udarcev srca in preskakovanja ovir

velikih črk in reklamnih panojev

domov z gobelini

domov brez otroškega smeha

in še marsičesa ne

vetrove imam rada v trstičju in ruskih lipah

njih imam rada

čeprav se včasih bojim

da s temi dolgimi česalnimi rokami

ne bodo mogli objeti 

vsega s čimer jim maham po visokih ravneh

in prepadih spomina

ne odnesti iz te lamaserije

grozljivo prazne

povsem brez podob salonskega pohištva

utripa, psa in pogleda

daleč

ven

Marko Skok - Mezopotamsky