Rada bi
napisala pesem.
Ne domoljubno,
čeprav je tukaj še mir.
Ne žalostinko
in tudi ne serenado.
Zmotila me je lakota,
edina pot ki jo naredim
je hoja do hladilnika,
toast brez sira
ali musli z mlekom
ali pa veliko belo kavo,
da mi izgine lakota.
Ne glede da ne pojem vsega
kar mi je servirano
se redim.
Morda če bi ves dan
vrtela metlo in pajkom
brisala dom,
takrat bi morda shujšala.
Nimam problema z izbiro,
v hladilniku ni marmelade,
ne salam, ne margarine.
Jaz pa se še naprej redim.
Kot lačni afriški otroci,
ki se jim širi samo trebuh.
Tale pesem pa boli, ko se bere. Žalostna je, tako prekleto žalostna.
Ja, je pa kot veliko drugih odkrita. To je samo življenje,enega imamo.
hope
Da, tako kot si napisala, samo eno je in zato se ga okleni in izkoristi in ne daj se, ne daj se Hope.
Dajmo, da se ne damo.
Takrat je resnično lažje, kot si napisal.
hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!