Ljudi sredi

velikega mesta

je kot listja in trave

v bogatem parku

kjer duše držijo

svoja telesa in misli

v varni razdalji

med sohodečimi

ali sedečimi

sprehajalci.

Ponoči

hodijo

po istih poteh

tisti, ki ven vlečejo

rože s popki,

da jih nihče ne ulovi.

Naslednji dan

so besede slične

kje so rože

in zadnje čase tudi

kje so drevesa.

So naenkrat res vsa postala

tako bolana, da ne morejo

stati več na lastnih koreninah.

V tišini nadaljujem naravnost

v mislih nimam mej.

Rože, premalo vas je

za vsako roko

z velikim srcem.

IŽ-lev