ko se znajdeš v nekem ovoju, ki sploh nima določenega obdobja .. le enovitost občutij, ki niso vezana na leta, še manj na starost..  

tako sem jaz razumela in se našla v povedanem

lp  li

Dobro si jo začutila, li ... Tako je bila izpisana.

Lp, mm. :)

Kar je izluščeno iz časa, ostaja v večnih podobah, ki si jih ogledujemo kot obešene v galeriji, sestavljene v filmsko projekcijo ali v dodatno zaznavani realnosti, ob kateri živimo življenje, ki se nam mota pod nogami. V primerjavi s starajočim se čelom intimni vtisi ne dobivajo gub. Roka, ki boža ljuba ji bitja, je še vedno tudi roka, ki jo drži neka druga dlan. V moji intepretaciji je to pesem o vračanju (spomina) v prelomni čas, ko odraščanje telesa prehiteva otrokove potrebe po čustveni varnosti. Pesem, v kateri se sanjsko prelivajo različne plasti zaznav. Čestitam,

Jupiter!

Hvala, Silvana ... Za subtilen komentar in podčrtanje.
Lp,

Polona :).

Še vprašanje glede izraza "najstletne oči" Je mišljen prav tak zapis ali mogoče manjka kakšno oštevilčenje?

:))) Prav po pravici povedano, sem številko nekajkrat zamenjala, potem me je pa prešinilo. "Naj ostane nedefinirano. Tako kot spomini občutij včasih niso."

Zato ostajajo najstletne oči ...

Mucamaca, čestitam za pesem jeseni po izbiri uredništva!

:-)

Lp,

Vesna.

Bravo, čestitke!

Jošt Š.

ravno sem hotel napisati, kako je pa ta lepa, ko zasledim uredniški izbor in izpadam, da se javljam na-to. JUR in njegov prevod sta kriva, da sem jo našel.

konec pesmi je kot zbiralnik vode, kot sredina leče. mavrica je čas branja.

Lp

Hvala Vesna, Jošt in Petja.

Jure, sem ti hvaležna, da si se oglasil, ker si me opozoril na Jur-ov prevod. Bi ga spregledala sicer, ker sem le na lahno tukaj v zadnjem času. Hvala tudi za tvoj komentar.

Vsem skupaj želim en svetel začetek in nadaljevanje novega leta!

Polona

Čestitke, mucamaca, še sem lepim obrazložitev uredništva k izboru pesmi jeseni 2014:

Pesem, ki v strnjeni obliki ponuja koncentrat življenja ženske, v katerem otroštvo, mladost, zrelost in starost prehajajo druga v drugo, izpodrivajo sedanjik in iz časa luščijo spomine. Čeprav so ti osebni, nagovorijo bralca, da v svojem notranjem svetu izbrska svoje, na ponavljanje usod opozarja tudi verz sedite otroci in otrok otroci … Katera mama je tista, ki se bo vrnila? Mama tiste, ki se stara, ali ona sama, ki se je izluščila iz sedanjika in v tem trenutku zre v pretekle podobe? Z njo si jih ogledujemo kot na projekciji med slavnostnimi pojedinami visokih okroglih obletnic z družinskimi člani. Svet diši po kruhu vinu in križu nas asociira tudi na klasične nujnosti takih slavij (ko je obujanje spominov javno in želeno) in vseh poti, ki se začenjajo ali končujejo v življenju posameznika. Tisto pa, kar je v samoti (neizrečeno) izluščeno iz časa, je kot odgrinjanje močvirnih meglic, odpiranje vrat pozabe ... Kar je izluščeno iz časa, ostaja v večnih podobah, ki se prikradejo pred notranje oči tem večkrat, čim bolj smo oddaljeni od rojstva. Roka, ki boža ljuba ji bitja, je še vedno tudi roka, ki hrani spomin na držanje drugih dlani, s katerimi je šla skozi življenje. Prepričljiva in navdihujoča pesem o neustavljivem kolesju življenja.

Hvala Ida. Vse dobro tudi tebi! :)