S stropa so visele kače
in skozi odprtine
so štrleli zaviti kremplji.
Izklesana podoba temnega brloga
ti je rezala podplate.
Otepala si se novih čevljev.
Sama lahko prikličem zmaje
z enim samim žvižgom
na rastoče prste.
Lahko letim z balonom
in s prahom posujem drevo,
da bodo zrastli bonboni,
visoko, višje ali najvišje.
Med dlesni si vpila
domačnost sladkih jagod
in objemala kruh iz krušne peči.
Nikoli še ni tako lepo dišal.
Nisi želela prijeti stonoge
in jo držati za zadnje desno stopalo,
nisi hotela medvedov in lisic,
puhastih belih žemljic,
Mihca, pa Roka in Tinke,
dokler nisi užila
čarobnosti zlatega koraka
in se zlila z rumeno rutko.
Pozdravljena, Neni
Velik korak, koliko je zlat, je vprašanje. Otrok živi ob domačem ognjišču, z domačim kruhom :), v svetu pravljic, kjer so pošasti udomačene. Potem pa pridejo Metke in Cvetke. A tako je in če je dete dobro pripravljeno, mu bo ta novi svet lahko v užitek...pravzaprav starši naredimo vse, da bi mu bilo.
Konec je življenja brez obveznosti in mali človek dobi z rumeno rutico na svoja ramena prva prava bremena. Potem se jih počasi privadi. In z njimi stopa naprej. Veliko se mu vzame, da se bi mu še več dalo. Pravzaprav se mi ob tvoji pesmi poraja na stotine vprašanj.
Vsekakor...srečno! :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Neni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!