Težka si,

Dežela Bosna.

Kot steček na srcu,

Kot grob ujet v sneg,

Kot posušena solza nad sinovimi kostmi.

Groba si,

Herceg Bosna.

Kot vroč kamen ob Neretvi,

Kot Maglić v oktobrskih deževjih,

Kot tuj škorenj, ki skali Drino.

Toda jaz nimam dveh mater.

Samo tebe imam, tako:

Prekrito z gomilami,

Robato,

Surovo,

Ostro,

Trmoglavo,

Krvavo križano,

Vendar dragi brat,

Z usmiljeno dušo podojeno,

S cvetjem in Uno obaravno.

Zato ti pojem pesem.

Uspavanko ti pojem, dežela.

Da zaspiš,

Spočiješ utrujene zarje,

Da boš spet močna,

Ko se prebudiš.

Marko Skok - Mezopotamsky