pisma rastrosena po zraku izpuhtijo v paro
vsa rdečica shranjena v kapsuli sekvojinega soka
mogočno kamenje nam raste za hrbti
nam škripajoče pohablja prste na nogah
na rokah jih več ni
prsti so nevarnost
zmeraj
povsod
spojijo in vse spremenijo
iz trnja v pomladni cvet
ne razumem:
živo mejo postavljamo okoli izoliranih src
da pisma več ne puščajo sledi
rdečico na lice pa dobi samo še nebo
a tistih biserov v očeh
ko golob preleti neskončnost do tebe
skriti ni moč
tistih biserov
ki pravijo
kaj bije srce
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nobody
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!