pisma rastrosena po zraku izpuhtijo v paro

vsa rdečica shranjena v kapsuli sekvojinega soka

mogočno kamenje nam raste za hrbti

nam škripajoče pohablja prste na nogah

na rokah  jih več ni

prsti so nevarnost

zmeraj 

povsod

spojijo in vse spremenijo

iz trnja v pomladni cvet

ne razumem:

živo mejo postavljamo okoli izoliranih src

da pisma več ne puščajo sledi

rdečico na lice pa dobi samo še nebo

a tistih biserov v očeh

ko golob preleti neskončnost do tebe

skriti ni moč

tistih biserov 

ki pravijo

kaj bije srce

Danijel V.