Omrežena
Sedeš pred obličje ekrana; po tvoje urejen svet iz vtičnice.
Spremljaš prijatelje in njihova sporočila.
Ne rabiš več glasilk, da bi se pogovarjala.
In ne obraznih mišic - klikneš smejčka in trosiš prijaznost.
Izmišljaš si intimnosti iz kuhinje, kopalnice in drugih elektrificiranih prostorov,
da bi predstavila svoje lastno neponovljivo bivanje.
Z rahlimi dotiki snemaš in pošiljaš selfije v omrežje.
Počitnice gledaš skozi zaslon prenosnika in drsaš po ukazih.
Doživljaš ugodje, ko podiraš rekorde dvignjenih palcev.
Boriš se za energijo prihodnosti, gensko nespremenjeno hrano,
proti krivicam, za uboge razcapane izgnane brezdomne begunce,
za ozdravitev skoraj že mrtvih, za upanje vsega sveta.
Deliš temne fotografije z ozaveščenimi napisi in zdi se, da svet postaja boljši.
Za tolažbo od sledilcev prejemaš srčkaste pare v položajih med poljubi
s sončnim zahodom v ozadju, z besedili, ki te bodrijo:
bodi hvaležen za svoj računalnik in mir in prijatelje.
Seveda si hvaležna.
Ti si obdana z množicami, ki čakajo na tvoje objave in ti sledijo.
Med večerno toaleto stisneš zadnji post.
V tvojih sanjah se menjajo sličice bede in imenitnosti v megabajtih.
Zajtrkuješ med kabli, v katere se zatika skodelica materine kave.
Tako življenje med kabli je seveda predvsem beda, ne pa imenitnost. Toda očitno je na tem nekaj privlačnega, kot mamilo. Lažna virtuala, maska, ki prikriva resnično življenje (če ga je sploh še kaj ostalo). In čredni nagon. Kot polivanje z mrzlo vodo - kateri bebec lahko s tem k čemerkoli kaj pripomore ...
LP, mcv
Vse več je virualno omreženih.......ker se ne znajo več drugače omreževati.
Omreži jo in potem se dobro spoznata, končno se domenita za zmenek...in se vidita mimo kablov. Ker ni elektike odideta vsak svojo pot. Mreža je in v mreži jihje še veliko. Med njimi zaprasketa le, če je slab stik :)
Realnost v mreži :(
Lp
I.
urednica
Poslano:
27. 08. 2014 ob 19:51
Spremenjeno:
27. 08. 2014 ob 19:51
... ko bi se skodelica kave vsaj enkrat dodobra zataknila in sesula strežnik ...
LP, Senca
Pa mi vsi smo tu, za ekrani ... omrežena pesniška druščina ... ;).
Dobra, Ana. Lp, Polona.
mcv, tega zakaj je potrebno polivanje z mrzlo vodo, res ne razumem, a bolezen za katero zbirajo prispevke je res huda in obenem dokaj redka, tako da imajo oboleli še manj upanja. Sem poznala človeka, ki je zbolel in umrl za tem obolenjem. Pred časom sem o tem brala v knjigi Profesor. Lahko napišem samo zares kruto.
MalaSenca, tega se ne bojim, nikoli, zares nikoli, ne pijem ali jem ob računalniku.
Mucamaca, kako prav imaš ... sama sem za računalnikom izključno zaradi literature in fotografije.
Sicer pa so moja zasvojenost knjige, brez njih ne bi mogla, naj živijo knjižnice :)))
Še o pesmi, všeč mi je, moje čestitke!
Lp, Lea
urednica
Poslano:
28. 08. 2014 ob 18:16
Spremenjeno:
28. 08. 2014 ob 18:39
Ko ob pesmi (spet!) spoznamo, da je življenje drugje in ne na netu.
( ... res je, da to ves čas vemo, ampak kdaj bomo to zares verjeli? ko bomo Anino pesem prebrali še enkrat, bomo bliže.)
Odličen pogled na zelo perečo problematiko odtujenosti zaradi kompenziraja resničnih stikov s preprostejšimi, virtualnimi, za katere (kljub večkrat ravno nasprotnemu mnenju) ne potrebujemo toliko duše, moči in odgovornosti.
Ko tudi mamina kava postane nekaj, za kar ji morda le po mailu ali fb napišemo zahvalo; čeprav je mati vedno zraven, pa ni časa za objem.
Ivan Cankar (če bi seveda bil naš sobivanjec), bi vedel o tem povedati več ...
;)
Čestitke.
Lp, lidija
Poslano:
06. 09. 2014 ob 12:55
Spremenjeno:
07. 09. 2014 ob 08:37
V prvi osebi se bere mnogobolje. :) ne vem pa kaj bi znal ivan povedat ...
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ana Porenta (urednica)
- 26. 08. 2014 ob 22:57
- Prebrano 1365 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 836.57
- Število ocen: 28