Posodi mi hrbet, preden pritihotapim obnebje
in težo prelite besede
v lastno razklenjeno življenje.
Potem mi podari še roke.
Ter na koncu, tudi samega sebe.
Čisto vsega.
A namesto tebe je prišla
le nagrbljena senca.
Tako nespoznavna in drugačna,
pa nisem mogel vedeti,
da je že ves čas bila cel moj svet.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!