Nekoč davno sem ti dejal,

da me ne čakaj do poznega,

kajti ob vrnitvi ne bom prebudil jutra

ne z glasom skalil tišine svita.

Dejal sem, če ne pridem,

pomeni le to, da se me dotika neka struna

tamburice iz češnjevega lesa

s prašnim zvenom romance.

Pomeni, da vino spominja na kri,

pesem na meglene pomladi,

dež na neka davno pričakujoča okna,

Donava, Donava pa na vse to in na ptice.

Družba, šest ciganov tamburašev,

nekaj ostarelih parov,

dva, trije opiti pesniki,

nič posebnega, prav ničesar. 

Pa spet, noč, glasba in vino

ustvarijo neverjeten preplet,

nakopičena leta za trenutek izginejo,

razblinijo se v glasbi primaša.

In takrat ni tu ne greha ne posmeha,

je le vino, glasba in noč, posebna in dolga.

Kozarec je in prijatelj in Angel in hudič,

ki priganja k še eni pesmi, pa še eni ...

Nekako vse ostaja tu, ni vetra,

da bi pesem odnesel po reki 

ali pa kdovekam in kdovekomu.

Pesem ostaja v noči, v kozarcu, v vinu.

To so bile te noči, svetle noči, rujne noči,

kakršnih je in jih vedno bo,

kot bo tudi pesmi in vina.

In prav tako pesnikov, kozarcev, ciganov.

Le, vse manj je dobrih gostiln ...

Marko Skok - Mezopotamsky