Okmenela od čakanja
steber nad obokom mostu
zlita z mrtvim peščenjakom

podpiram prozorno upanje

na obzorju ni videti razpetih jader
da vrnejo mlade trepetlike
jih ovijejo v vetrovih na jesen

po stoječih žepih reke
odpadlo listje
viha robove v posmeh

brezveterje znoji še komaj tople dni
na prikovanost raste prvi mah
s peclja pogleda visi hrepenjenje
posušena peška pade z njega
gladina jo pokrije
in molči
sokovi tečejo za mojim hrbtom.

pi - irena p.