Sicer to ni aforizem v tistem pomenu, ki je dandanes najbolj splošno sprejet (duhovita bodica itd.); je bliže maksimi. Gre pa vsekakor za misel, ki je vredna pozornosti in večkratnega branja, pa naj se zdi še tako preprosta. Na misel pridejo asociacije, kot je "krik vpijočega v puščavi, trs samotni, to sem jaz" in seveda - neizogibno - vsi stranski učinki tega, čemur pravimo družabna (ali družbena) omrežja, pa na neki način paradoksalno večajo distanco med ljudmi. Ne vem sicer, kakšne so vaše izkušnje, moje so take, da me je že kdo zaprosil za prijateljstvo na FB, nato všečkal to in ono, kar sem objavila - ko pa sva se srečala na ulici, se je delal/-a, da me ne vidi. Nasprotje med stvarnostjo in virtualo je pravzaprav pogosto zelo plastičen prenos pretvarjanja in iskrenosti, ki ju je bilo prej "treba" tlačiti v isto malho resničnosti, zamejeno kvečjemu z zidovi hiše/stanovanja ali celo zgolj uma (kar, mimogrede, žalostno dokazujejo številni "pljuvalni" in "prepirljivi", celo "sovražni" forumi, polni duška si dajajočih anonimnežev). Navsezadnje se lahko ob branju vzbudi tudi misel na zlorabo pojmov, kot so prijatelj, biti všeč, imeti rad (kako fino je namesto izreči iskreno te besede odtipkati v javnost tole <3, mar ne?). Toliko z moje strani, nadaljujte sami ...
objemček od mene ko se
se kaj vidima na pohorju
al pa na cesti.
bom pa danes objel drevo
če srečam katero...
v naravi smo skupaj in eno
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: srecok
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!