Kakšna nedoumljiva prepletenost resnice, ki nas v gotovih momentih preseneti v samoti notranjih še neizraženih sil.Uspela si izraziti to, kar se skriva v mnogih med nami.

LP

Dobro jutro Tomi,

ugotavljam da pišem povprečno, čeprav bi morala bolj zaviti v celofon,

morda bi stopnjevalo občutke, a če praviš da je to tisto kar mislim da je,

potem sem vesela. Hvala ti Tomi.

Lp, hope

Pozdravljena, Hope,

glede na navezovanje  misli, bi morda tej pesmi ustrezalo, da je brez ločil. Tudi začetek bi samo malo spremenila:

V temi

tiho sanjam

kakor tihotapec

prestavljam čas

ura beži naprej

sanje so samo

ogledalo preživetega

bivšega dneva

zapiram okna

da ne gre skozi mrčes

in čuden hlad

prodira

skozi majhne špranje

kakor da se gre zares

kot da je slika dokončna

in nikoli ne bo drugače

zidam oblake

bele na črnem nebu

kakor svetle ovce

ki prihajajo v belem

z belo koso

za senco vratu

da se premakneta kazalca

ki v spanju postajata

dober zavetnik

Kaj meniš? Lp, Ana

Tole je pa sladko bi rekla, če bi znala pečit dobrote,

hvala ti Ana, grem takoj popravit.

Ne vem zakaj vedno napletem toliko besed.

Hvala.

Lp, hope

Pesem potegne v svojo črnino in na misli o belem, čeprav je vse tako turobno minljivo, smrtno, hkrati ponavljajoče se in neizstopljivo. Vzdušje te pesmi enostavno zagrabi bralca, da jo mora prebrati (in doživeti) večkrat. Čestitke,

Ana

Hvala ti Ana.

Lp, hope

Iskrene čestitke za Podčrtanko Hope.

Hvala ti IGOR.

HOPE