Polet prignan do skrajnosti
(ker ne premore vztrajnosti)
pod privlačno silo zemlje
zapusti visoke želje
razpršen v mavrične sanje
pade zopet v prejšnje stanje
v rahlo nežno sladko spanje
ki ga ziblje valovanje
da se sredi sanj nasmiha
a zdaj spet nekdo budi ga
in naganja v blazen jok
v skrhan in natrgan lok
ki se pne iz bolečine
tja v neslutene višine.

Toda kaj, kdo spet budi ga

in

V knjižnici se je na polici sv. poezije stiskala knjiga z naslovom

Dragi bralec, vzemi me v roke tukej mi je taku tesnu!

Kaj je to svetovna poezija?

Je to nekaj takega kot svetovna vojna,

rajši kot svetovno poezijo imam

lokalno poezijo, straniščno poezijo,

o Bog, daj da ta pesem nikoli nepride v svetovno antologijo,

čeprav po takile prošnji, kdo ve?

Matej Krevs