Pusti jo
Skleneš roki,
v trupu se ustavijo kolesca.
Samevaš v zarji,
rojeva se peščena luna.
Zganeš veki,
s podočnjakov siplje prah spominov.
Pusti jo,
naj zgubi se pod oguljenimi bori,
naj tava v noč, v gosto meglo pod vrhove,
kjer skale krušijo se prek stoletij
in grušč podorov vabi v svoj prepad.
Pusti njo,
ne pozabi pa poti k obnebju,
ne pusti zvezd samevati v tišini.
urednica
Poslano:
22. 08. 2014 ob 10:19
Spremenjeno:
22. 08. 2014 ob 10:20
Lep spomin, ki se siplje s podočnjakov - nekakšna melanholija veje iz pesmi. Morda bi le konec nekoliko spremenila:
Pusti njo,
ne pozabi pa poti k obnebju.
Ne pusti zvezd samevati v tišini.
Namesto:
Pusti jo,
ne pozabi pa poti k obnebju,
ne pusti zvezd samevati v tišini.
Kaj meniš? Lp, Ana
Hvala, Ana, všeč mi je tvoj predlog! Bom spremenil :)
Čestitke k pesmi, po dolgem času te spet beremo in to me veseli,
lp, Ana
Hvala!
Res se moram spet malo spraviti k pisanju, zdaj že preveč lenarim na tem področju :)
Verjamem, da dober občutek, da si prekinil lenarjenje na področju pesništva in ustvaril zelo dobro pesem. Tako da ni treba imeti "slabe vesti" za lenuharjenje, ki se je še kako obrestovalo. No ja, vsaka stvar je za nekaj dobra, zate, za nas bralce in uživalce dobre poezije:).
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Žiga Lovšin - Lothlorien
- 19. 08. 2014 ob 18:49
- Prebrano 1048 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 463.68
- Število ocen: 12