Ljubil sem jih.

Najprej tisto malo,

z belimi dlanmi,

opitimi z roso

in venčkom travniških cvetlic

na kodrastih laseh.

Kako rada sva se igrala.

Prekrita s pajčolanom smeha in sladkobe

sva si delila bonbone.

Pa je nekega dne odšla.

Ljubil sem tudi tisto drugo,

z odrezavimi koraki

in spiralnimi pogledi.

Včasih sva v oblaku trme

izgubila jezika,

spet drugič

sva v notranji dimenziji

sadila skrivnosti.

Predal sem se ji,

kot sem takrat zmogel,

pa me je tudi ona zapustila.

In kako težko

sem se privadil naslednji.

S časom sem vzljubil

vonj rož na okenskih policah

in tihemu maršu korakajočih kazalcev,

nočnim zavijanjem siren,

blagih ugrizov po skeletu

in poležavanju na mehki travi

v senci opoldanskega sonca.

Z visoko dvignjenim kazalcem

mi je veliko podarila,

ko se je tudi ona izgubila v daljavi.

Vse sem jih ljubil,

kot zdaj ljubim tebe.

Mirna me spremljaš,

ko v utrinkih izpod vek

šepajoče potujeva

po prehojenih poteh,

ko mi topla prisedeš

da skupaj odštevava

zlate ure

pred sončnim zahodom.

Neni