Zleknjen v naslanjaču

je razpiral naročje.

Želel je spoznanje,

z vonjem in okusom-

tisti čaj,

za katerega ni vedel,

da njegova  trpkost

kar noče iz jezika,

da se ti ob njem zasolzijo oči.

grenkobo,

ki je ni prenašal.

Hotel je tisti čaj.

Pa sem jo izpustila

iz votline

v njegovo skodelo,

priznam,

(čeprav me ni tako učil).

Le eno majhno, okroglolično,

dobro zanj.

Z njenim zavihanim repkom

sem sladkala ta presneti čaj.

Neni