JEZDEC BELIH NOČI
1.
prisluhni sapi konj, kadar spiš v vulkanu,
od zvezd ubit! z moko v roki ne boš glas
cvetoče magnolije - le pisk larve, ki jo je
je na čelo mešetarke s praznimi sanjami
za kratek čas prilepil razuzdan astronavt:
tisti varuh akordov, ki jezdi na živih iglah.
2.
po ulici brestov stopaš, pijan od tihih črk,
in z vetrom tvojih prstov se igračkajo psi.
v meglo sika mezeča luč svetilk, pročelja
vsakdanjih hiš so kot lepljive veke otrok:
budilkaste od mlečnozobega hrepenenja
in rdeče od božajočih polnočnih nohtov.
3.
v poeziji je umiranje praviloma daljše od
življenja, a v bistvu ga je precej manj: le
kak hektar polnozrnate pokrajine na goli
planoti kože, zato ne odlašaj! ničesar ne
bo preveč in niti ene besede ne bo moč
vzeti nazaj, ko ti bo zemlja sesirila kri.
komentar pride z zamikom;)
:)
tudi pesem je z (enoletnim) zamikom.
nič ne de.
o, potem imam pa še čas ... ;)
če ga morda nimaš, si ga vzemi. :D
urednica
Poslano:
07. 09. 2014 ob 20:53
Spremenjeno:
07. 09. 2014 ob 20:54
evo:
planota kože je gola in na njej ni prostora za tihe črke, ker - če prisluhneš sapi konj, se črke zabrišejo, niso potrebne. ko bi jih hotel brati (s kože), bi bila pesem že mimo ...
tišina molči, ker je bila neuspešna učiteljica vseh, ki jim je zemlja že sesirila kri. ...
ne (stop!)
:)
interpretacija prepovedana. samo prepustiti se je treba temu flowu, ki hrumi v pesmi in sprejeti bele noči.
ne vzamem nazaj nobene črke.
čestitke,
LP, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 07. 09. 2014 ob 05:54
- Prebrano 969 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 612.03
- Število ocen: 19