Selitev
Nekje sredi morja,
ko divji valovi prehitevajo galebe,
razpustim svoje telo.
Z ostrino kose zareže
med ključnico in popkom.
Na prešerni ulici
avtomobili prestavljajo kolesa.
Dan odenem v barvo.
Z razpiralko razpre prsni koš.
Odžaga tretje in četrto rebro.
Med rožami
se zemlja odišavi.
Ležem, da sem ji bližje.
Z roko, tako kot pri uri z nihalom,
ustavi srce.
Igrišču
se približuje nebo.
Skočim vanj.
Skozi srčna preddvora izsesa dušo,
jo dvigne proti soncu
in jo pospremi s popolnim
belozobim nasmehom.
Zaokrožena z nežnostjo
hočem posvojiti sanje.
In ne,
ni smrti!
Vem, da sem umrla,
le ne spominjam se, kje.
Povej mi, kje sem umrla?
Ni smrti!!
Je le koščena, bledična gospodična,
uslužbenka urada za zamenjavo teles.
Izklopite jo!
srečko plahutnik in
Pesem je nastala iz pesmi dveh avtorjev:
dobri vzporednici, čestitke
Dva pogleda na belo črno plat življenja ... fino. Ampak to še ni vse - iz rdečega tiska nastane še ena izvrstna pesem, kakor bi besedi iztrgal najgloblji pomen. Domiselno, umetniško.
Lp
A
Pa res Andrejka, hvala za še globji u-vid.
srečko plahutnik, hvala za umetniško sodelovanje, uživala sem. :-)
Lp,
Vesna.
Andrejka in Svit, hvala za poglobljeno branje in komentarje.
:-)
Lp,
Vesna.
vav kakšna stvaritev zelo mi je všeč
lp, M
Odličen duet, polrealna kombinacija lepote in groze, nekaj kot resignacija ob nujnem. Bravo!
Lp, lidija
Vesna, hvala tebi.
Lep pozdrav. Srečko :)
Eksperiment uspel, pesem zaživela. :)
Lpp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 12. 08. 2014 ob 09:49
- Prebrano 1186 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 774.1