Nekje sredi morja,
ko divji valovi prehitevajo galebe,
razpustim svoje telo.
Kje je oporoka?
Na prešerni ulici
avtomobili prestavljajo kolesa.
Dan odenem v barvo.
Ti si dobil več zemlje!
Med rožami
se zemlja odišavi.
Ležem, da sem ji bližje.
Ti pa več denarja!
Igrišču
se približuje nebo.
Skočim vanj.
Ne sprejmem oporoke!
Doma
zaokrožena z nežnostjo
posvojim sanje.
Tožil te bom!
Vem, da sem umrla,
le ne spominjam se, kje.
Povej mi, dragi, kje sem umrla?
Izklopite jo!
Poslano:
13. 07. 2014 ob 07:54
Spremenjeno:
13. 07. 2014 ob 09:09
mogoče na luni, tam se rodijo in pokopljejo sanje
lp
Poslano:
13. 07. 2014 ob 07:57
Spremenjeno:
13. 07. 2014 ob 09:09
umreti in ponovno začeti
Poslano:
13. 07. 2014 ob 09:43
Spremenjeno:
13. 07. 2014 ob 17:28
Li, še dobro, da imamo luno. :-)
Branka, pravijo, da je smrt le še en od začetkov. :-)
Lp obema,
Vesna.
urednica
Poslano:
14. 07. 2014 ob 21:43
Spremenjeno:
14. 07. 2014 ob 22:19
Pesem s surovim stvarnim jezikom in širnimi prostori, v katere pobega duša. Všeč mi je. Me pa zanima, kako bi se ti zdela, če bi odstranila zadnja dva verza?
Lp, Ana
Poslano:
14. 07. 2014 ob 22:09
Spremenjeno:
14. 07. 2014 ob 22:19
Ana, hvala za komentar.
V zadnjih dveh verzih se obrača k njemu, ona kot duša ali kot prazno telo, ker je duša drugje. On naj bi vedel, da je umrla že prej. Ker si pa tega ne želi priznati, jo želi odklopiti. Dušo ali telo? Kaj je tisto v nas, kar še vedno kliče spomine? In katero stikalo je dovolj močno, da jih utiša?
:-)
Lp,
Vesna.
urednica
Poslano:
14. 07. 2014 ob 22:11
Spremenjeno:
14. 07. 2014 ob 22:12
Tudi prav, pa naj bo tako, čestitke,
Ana
Poslano:
14. 07. 2014 ob 22:18
Spremenjeno:
14. 07. 2014 ob 22:18
Ob tej pesmi si predstavljam klinično mrtvo žensko, ki pa sliši, kaj se sorodniki kregajo ob njeni smrtni postelji in komaj čakajo, da bo konec.
Čestitke!
mcv
Hvala, modricvet.
Lp,
Vesna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!