Vem, da sem umrla
Nekje sredi morja,
ko divji valovi prehitevajo galebe,
razpustim svoje telo.
Kje je oporoka?
Na prešerni ulici
avtomobili prestavljajo kolesa.
Dan odenem v barvo.
Ti si dobil več zemlje!
Med rožami
se zemlja odišavi.
Ležem, da sem ji bližje.
Ti pa več denarja!
Igrišču
se približuje nebo.
Skočim vanj.
Ne sprejmem oporoke!
Doma
zaokrožena z nežnostjo
posvojim sanje.
Tožil te bom!
Vem, da sem umrla,
le ne spominjam se, kje.
Povej mi, dragi, kje sem umrla?
Izklopite jo!
mogoče na luni, tam se rodijo in pokopljejo sanje
lp
umreti in ponovno začeti
Li, še dobro, da imamo luno. :-)
Branka, pravijo, da je smrt le še en od začetkov. :-)
Lp obema,
Vesna.
Pesem s surovim stvarnim jezikom in širnimi prostori, v katere pobega duša. Všeč mi je. Me pa zanima, kako bi se ti zdela, če bi odstranila zadnja dva verza?
Lp, Ana
Ana, hvala za komentar.
V zadnjih dveh verzih se obrača k njemu, ona kot duša ali kot prazno telo, ker je duša drugje. On naj bi vedel, da je umrla že prej. Ker si pa tega ne želi priznati, jo želi odklopiti. Dušo ali telo? Kaj je tisto v nas, kar še vedno kliče spomine? In katero stikalo je dovolj močno, da jih utiša?
:-)
Lp,
Vesna.
Tudi prav, pa naj bo tako, čestitke,
Ana
Ob tej pesmi si predstavljam klinično mrtvo žensko, ki pa sliši, kaj se sorodniki kregajo ob njeni smrtni postelji in komaj čakajo, da bo konec.
Čestitke!
mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 13. 07. 2014 ob 04:12
- Prebrano 1152 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 792.5