Elvis z mojim obrazom

bi bil kvečjemu frik.

Pisal bi čudne pesmi,

bil bi duševni bolnik,

vsaj tako rekla bi družba,

ki bi ga stisnila v kot,

še preden nabavil bi Graceland

in ratal meščanski gospod.

Elvis z mojim obrazom

prevajal bi to in ono,

živel bi v mirnem predmestju

v stanovanju s francoskim balkonom,

šel bi v štacuno, na pošto,

tam bi cedeje delil,

s položnicami vsak mesec rentačil,

pri tašči kosilo dobil ...

Vegas, o kje si, Vegas,

kje si, bobnarski tuš?

Wayne Newton, kje se potepaš?

Ne zbiraš več mrtvih duš?

Taksisti zatulijo: Elvis!,

pa moj jih obraz razpištoli:

očala ... ušesa ... strnišče ...

Kantavtor že, kralj pa - nikoli!

Matej Krajnc