Sem pristan

dvomljivemu

ljubimcu.

Sem zajček,

ki daje tempo

z notranje strani

proge.

Vedno prvi,

nikoli zapisan.

Sem drget mišic

ko srce zatripa

in telo postane

mehka violina,

po kateri tečejo

nežne note,

ki prodirajo

v globino.

Spremljam te

do konca

tvojega potovanja.

Skupaj končava zgodbo,

ki se je ne piše,

samo je,

kakor topli zrak

v mrzli zimi,

ki mehča celice.

In pristal si,

sva.

Midva.

IŽ-lev