Vsakič prej
sem vsem preprekam navkljub
v sebi vedela,
da ne bi mogla biti drugje.

Vedela sem,
da čeprav izrekam zmerljivke,
nikoli ne bi zamenjala
svetosti tvojega pogleda
za oltarje v katedralah.

Tokrat ni isto.
Čutim gost mraz
in meglo,
pa dve oddaljeni nebesni telesi,
kako režeta vesoljno
temo
vsak v svojo smer.

Kadar se dotakneta
najina pogleda,
s kotičkom očesa
slutim spomin
nekdanje naklonjenosti.

Zjutraj mi praviš:
"Ni treba, kar spi"
in zvečer ti odvrnem
z enakim.

Če še pogleda slepo tipata
za bližino,
kako morata biti prezebli
šele najini srci.

Prirediva že enkrat
tej ljubezni pogreb,
pa lahko vsaj
po snegu
raztrosiva
njene svete molekule ...

yoyoba