Moja žalobnost končno dobiva
oblike konkretnih ljudi in pojmov.

Moja solza končno zaliva
brazde prečiščenih konceptov in dojmov.

Brez dna se sprašujem,
kako tujek krvavi
je utrujeno znašel
v moji se glavi.

Spet si ponavljam,
da ni prav in da veš,
da s čustvi igrati
se bližnjih ne smeš.

Že zdavnaj mi je sestra povedala,
kako delujem,
pa sem se samo obrnila stran,
zvenelo mi je pre...pre...preprosto.

Res to delam.
Prestavljam ljudi
po marmorni šahovnici
in vsake toliko
katerega požrem -
če ima srečo,
od spodaj začnem.

yoyoba