Polni smo laži, umetne mrzlice,

zenic, ki se širijo kakor gripa, odnosov,

ki se nam upirajo.

Ker se ob vsaki laži ne ugriznemo,

nas je strah,

ko lezejo iz kosti na meso vlaknaste sence

pozabljenih, izbruhlih,

lažnih, ovdovelih,

predrznih in nenasitnih,

zlorabljenih upov.

Sebično se je sestavljati,

ko nihče ne trpi.

Preobražamo se, ko smo sami.

Trgamo si kožo

in se odrekamo življenju

v zameno za preživetje

med lačnimi antenami

in namiznimi predalčki

birokratskega očeta,

ki pazi

nate.

Zato znova

presedimo dan

in se presedemo

v novega.

Evelyn