Ta dolgi drevored in nekdaj kočije na njem. Minil je dež in mimo sedečega na klopci bežijo podobe. Ženska srednjih let teka v imenu pozabe na nezvestega moža. Prejšnjo noč jo je tolažil mlad študent kemije – odšel bo dalje. V znak spoštovanja družine bo življenjskemu sopotniku skuhala slastno večerjo in razgreta od teka oblekla rdeče tangice, se mu predala in zaprtih oči prosila, da nikdar več ne poboža drugih stegen. Prehiti strtega starca, ki med ustavljanjem in pozabo higiene širi vonj razpada. Z roko seže v platneno vrečko in oči se mu srečno orosijo, ko v njej zagleda napol izpito steklenico cenenega vina. Ozira se okoli in na klopci zagleda mladeniča, ki v transu mrmra om. Prisede, prične prazniti flašo in tudi njemu pred očmi zaplešejo pikice. Mimo pripelje moderna kočija in njen kočijaž ugasne motor.

Jan Šmarčan