Davna kot duša,
stara kot svet,
sveta kot Zemlja,
starejša od let

Pajkovka tke tke tke
zadek se ji
v temi Izvora
le lepko blešči.

Vidim le luknjo,
migota in rojeva
metuljaste niti,
pa spet izgineva.

Mrežaste čipke
stoterih oblik:
reke in ozare,
grdo, bedno, zlo,
prihuljeno,
rahlo, milo,
presunljivo ...
pra-statve porajajo gnetljivo
ljubezen,
kar z lepilom Stvarstva stke
bradavičasti zadek Pajkovke.

Človek je vzorec,
v mreži izbran,
pogled oster razkraja
dragoceni filigran.

Povej, Pajkovka,
pra-modra pra-žena,
si kdaj nas ljubila
tako zatopljena,

da Stvarstvo iz tvojih
predilnih bradavic
pilo bi nektar
in Bog z njim vštric?

Je on prečkal nebo
in čezenj razpel
lepko pajčevino,
v kateri je tlel

pra-ogenj pra-Stvarstva,
s katerim netila
pred časom, nam znanim,
si sanje o vsem,
kar tvoje so fine
niti iztkale iz pajčevine?

Kaj bo, ko umremo,
ko nit se razdre?
Zakaj zrem le v tvoj zadek,
v oči pa več ne?

yoyoba