Prav imate, gospod psihiater,
zlomljeno imam eno nogo.
Krevsam po svetu, češ da mi
nikakor ni do pomoči.

Na šepavo dušo mi trka nekdo,
ki začuda ne trdi,
da je edini zveličaven,
gospod doktor, kakor vi.

Podlegla sem polnasmehom,
se mu vrgla okrog vratu.
Nosi me kot talisman,
za srečo sem mu.

Zato, doktor, razmislite,
ne očitajte sožitja
z dobrotnikom mi mojim,
če nimate kritja.

Kaj naj bi drugega storila?
V lekarno sem vstopila,
in pri pultu zgolj pobrala
ponujena pomagala.

Lahko, da porečete,
kako postala sem copata.
Oprostite, zdravnik moj,
a moja bergla je pač - zlata.

yoyoba